PPP Pasja Ravan

Tretja od tekem, ki štejejo za Pokal Polanskih Puklov je bil Vzpon na Pasjo Ravan. Vzpon, ki ga res ne maram. Najprej lep in enakomeren klanec do Lučin, tu smo šele na polovici po kilometrih in nato v levo v klanec proti Prelesju in naprej v nore klance proti vrhu, no proti sedlu od koder je potem na Pasjo Ravan le še steza. Pasja je res, da pa je ravan....niti malo.

Tudi ta vzpon je štel za naš interni GP. pokal. In ker se nam na koncu ena tekma briše, sem ga imela že od začetka v rezervi.

V mislih sem imela tudi, da bi ga odpeljala z gorcem. Ko mi je Tatjana rekla, da ima specijalko v popravilu, sem ji omenila gorca. Ni bilo veliko treba, ko sva ugotovili, da pa imava v kategoriji Ženske mtb precej možnosti za stopničke, saj že dve leti ni bilo nobene.

Ker so ženske kategorije res kar nekaj ( od 30 do 60 let) je bila to res dobra ideja.

Zbor je bil sicer na Štengah, kot vedno. Da pa nebi s traktorji in širokimi gumami drgnili po dolini, sem naložila Sandijevo in Igorjevo kolo na avto in sva se odpeljali v Todraž. Glede na to, da smo imeli dan prej klubski piknik (in so po nevem kakšnem slučaju organizatorji to vedeli) so naju začudeno gledali, če sva sami in če ne bo nobenega od Koloke več. A sva jih potolažili, konkurenci pa vzeli upanje, ko sva povedali, da jih pride še kakih petnajst.

Z avtom sva se peljali v Lučine, kjer je bila kasneje podelitev in se nato s kolesi spustili nazaj v dolino. Med potjo sva srečali skoraj vse naše, ki so se ogrevali in začudeno gledali kako to, da sva obe na gorcih. Časa za kakšno posebno ogrevanje nisva več imeli, pa se nisva pretirano obremenjevali. Še lulat in na štart, kjer sva se spet srečali s Habjanovo Dragico. Tudi ona je bila najinih misli in je prišla z gorcem.

Vse tri smo štartale čisto zadaj in že po ravnini težko držale skupino, ko pa smo pri studenčku zavili v klanec so se mi vsi s Tatjano vred odpeljali naprej. Tatjana je z gorcem kar dobro konkurirala ostalim in je na vrh prišla precej pred mano. Z mano je ostal Matjaž s katerim sva potem skupaj gonila do zadnjega kilometra pred ciljem. Vmes sem spet gledala preveč okoli in na misel mi je celo prišlo, da je mogoče kje ob poti kakšna gobica, saj je cesta peljala skozi ravno pravi gozd za gobe. Da sem videla res noro lepe bodeče neže in to, da se v Javorje zaradi sopare v zraku ni videlo raje ne bom pisala... Dragica je v prvem klancu padla veriga iz zobnika in ji je moral reševalec pomagati, da je lahko nadaljevala vožnjo. In še dobro, da ni obupala. Saj smo na kocu vse tri stale na stopničkah.

Včasih ni potrebna hitrost in trening, dovolj je "pameten pristop" ali bolje rečeno: ženska prebrisanost.

Valerija in Lara sta vsaka v svoji kategoriji stali na stopničkah, Lara sicer ni imela konkurence in je bila edina na stopničkah v svoji kategoriji, a je dosegla res dober čas (skoraj 20 minut bolje od mene). Valerija pa je bila tretja, ne veliko za Ajdo Opeko in Špelo Škrajnar.. Katja pa na četrtem mestu. V svojih kategorijah sta bila na četrtem mestu a še Sandi in Andrej ter na petem Blaž. A vseeno, pogled na stopničke je bil vendarle najbolj oranžen v kategoriji MTB Ženske
Pa da nebi kdo mislil, da je bilo z gorskimi kolesi laže, daleč od tega, saj sva imeli originalne široke gume s precej grobim profilom za makadam in gozdne "singlce". Pri fantih je bila konkurenca v mtb precej večja. Le da so vsi imeli tanjše gume za asfalt.

Po podelitvi medalj so med vsemi tekmovalci izžrebali še dobitnika tabličnega računalnika in tega je dobil naš Matic. Veseli in dobre volje smo se odpeljali proti Škofji Loki, Tatjana, Katja, Iza (ki se mu je spraznila zračnica) in jaz z avtom, ostali pa so do Loke morali še goniti.

Ta tekma je vsako leto zelo dobro organizirana in vse čestitke vsem, ki so se potrudili in nam pripravili res lep dan. Še enkrat: Hvala ŠD ŠPIK LUČINE!