sobota, 6. avgust 2016

Pod Košuto


Jutro je bilo hladno in oblačno. Skoraj celo noč je deževalo, a je bila napoved za novi dan obetavna. Naj bi se zjasnilo. Ko sva se peljala proti Kranju, so se čez Kamniške hribe vlekle megle, a sonce se je že trudilo predreti oblake. Pridružila se nama je tudi Katja in skupaj smo se odpeljali v Tržič, kjer smo parkirali avto in se naprej v Dolžanovo sotesko podali na kolesih.

 



Že kmalu, ko smo zapeljali v sotesko, nas je ustavil semafor in kasneje zapora ceste, a so nas cestni delavci prijazno spustili mimo. Za nami so sicer spustili še nekaj avtomobilov. Najbrž so bili domačini iz Jelendola, ker je bilo kasneje ob grizenju klancev proti Šiji prav dobro občutiti, da je cesta uradno zaprta. Saj sta nas na vsej poti prehitela le dva avtomobila.
 Do Jelendola smo se peljali po asfaltirani cesti. Od tu naprej pa makadam. Najprej se je komaj opazno vspenjal, v Medvodju pa smo zavili v levo proti planinam pod Košuto in že kar kmalu zagrizli v resne makadamske klance. Igor in Katja sta mi hitro pobegnila naprej, a sta me više pri vikendu Katjinega prijatelja počakala. Cesta se je tu poravnala in klanec je malo popustil. Ravno toliko, da sem imela čas gledati še okoli sebe in sem se kmalu morala ustaviti, saj sem v bregu nad cesto opazila lisičke.
Gozd se je vse bolj redčil in občutiti je bilo vedno močnejši veter, ki se je zelo hitro krepil. Nekaj časa je bilo prav prijetno, saj nas je prijetno hladil, a vedno više, ko smo bili, vedno bolj hladno je bilo. In, ko smo prišli iz gozda na planino Pungrat, kjer ni več gozda in se odpre čudovit pogled na vrhove Košute, smo si morali obleči vetrovke, čeprav nas je čakalo še kar nekaj klanca. Tu pa je bil veter tako močan, da je naju s Katjo hkrati sunek vrgel s kolesa in sva v zadnji klanec nadaljevali peš. Na vrhu, ko sva spet sedli na kolesa je bil tako močan veter v hrbet, da naju je v rahel klanec kar sam potiskal in nama sploh ni bilo potrebno goniti. Krave pa so se mirno pasle okoli nas in se niso pustile motiti.
Mimo planine Šija smo se zapeljali  naprej do Kofc, kjer smo se skrili v zavetrni kot in najprej naročili smrekovčka, ki je bil res dober in nam je, vsem prepihanim, res dobro del. Malo kasneje sva s Katjo naročili še joto. Odlična. 
Nazaj v dolino smo se vračali mimo kmetije Matizovec in pot ali bolje rečeno, traktorska vlaka do kmetije je res adrenalinska. Katja se je pogumno spopadla z njo, čeprav nima izkušenj s podobnimi spusti, meni je pa spet veselje vzela sprednja zavora, ki je sploh ni bilo.Premalo olja...ali nekaj takega..
Od kmetije naprej je še nekaj časa makadam in nato smo se po asfaltu pripeljali v Podljubelj in nato v Tržič.




Jutro v Tržiču



Zapora na cesti v Dolžanovo sotesko




 





  

Dvorec in spominska obeležja baronu Borbnu, ki je imel v lasti 3600 hektarjev gozda na področju Košute in je v Jelendolu imel gradič. Bil je pravnik in gozdar. V kraj je pripeljal ozkotirno gozdno železnico za spravilo lesa in je zaposloval do 400 ljudi. Bil je pobudnik in glavni "krivec" za elektrifikacijo Tržiča. V začetku vojne je bil izgnan.




  



  
Vseskozi ob vzpenjanju so nas spremljali potoki in izvirčki







Na planini Pungrat



  





  
Planšarija na planini Pungrat



   
 Planina Šija








 














Emmm, a mi bo kaj naredila!!

 


Levo Dobrča, desno Begunjščica


  
Koča na planini Kofce

 

 










Katja se trudi, sploh ne slabo za prvič







Kako zelo rada kolesarim ni potrebno, da spet razlagam. Vendar sem danes veliko časa na poti premlevala, kaj imam raje: cestno ali takole MTB kolesarjenje.  In na koncu vedno pridem do istega zaključka: oboje. Ne morem reči, kaj mi je ljubše..niti ne morem reči, kaj je laže ali težje. Vsekakor pa vem, da se bom pogosteje, kot do zdaj, odpravila v gozd in v hribe. Torej na MTB.

Ni komentarjev:

Objavite komentar