Dom v Tamarju - lepo turistično

 

 Zadnji dopustniški dan sva se odločila , da greva na Gorenjsko. V Kranjsko Goro. Na kavo, pivo, sladoled, malo "pošetkat"...... Zakaj ne bi s sabo vzela koles? Cestno, gorsko?

 Odločila sva se za gorska, da se bova samo malo zapeljala po Kranjski Gori in morda malo po kolesarski stezi proti Italiji.

 Ko sva parkirala avto v Kranjski Gori sem bila res presenečena nad ogromno množico kolesarjev, ki so se vozili sem in tja po mestu (saj je Kr. Gora mesto, ali kako??) Skoraj tako, kot pred startom Juriša na Vršič, le da so bili kolesarji vseh mogočih vrst. Od mamic in očkov s prikolicami in sedežki, do elekrtičnih koles, specijalk, ponijev, vseh mogočih treking koles, do res hudih povnovzmetenih s kolesarji, obloženimi s čeladami, ščitniki za noge in hrbet. Slednji so se podali na progo, ki je namenjena DH spustom. To bi bilo zanimivo enkrat iti preizkusiti.

 Zapeljala sva se po kolesarski  stezi proti Ratečam. Na križišču, kjer steza prečka cesto, ki pelje v Tamar sva se ustavila.Kaj če bi se zapeljala v Tamar..? Ja, greva gor. Že pozimi, ko v teh koncih tečeva na smučeh, je proga v Tamar ena najlepših.

 

 

  

 Mimo na novo zgrajenega Nordijskega centra v Planici, in nato še naprej v dolino pod Poncami, kjer nas prav na koncu prijazno sprejme Dom v Tamarju. Do sem sicer ni daleč, je pa nekaj prav nemarnih klancev, ki poleg naklona še bolj utrudijo s slabo podlago. A kot sem rekla, do doma je iz Planice le dobre 3 kilometre. 

 

 

 Pri domu sva se malo ustavila in kljub temu, da imajo res precej veliko kulinarično ponudbo za takšno malo postojanko, sva le nekaj popila in se, preden sva se spustila nazaj proti dolini, ustavila še pri slapu Nadiže. To je majhen a lep slap, kjer kasnejša Sava Dolinka prvič pride na dan. Potok, ki se nabira ob vznožju slapa, že po dvestotih metrih ponikne in se kasneje pokaže na plano pri Ratečah, kot vsem poznani in splošno veljavni izvir Save Dolinke - Zelenci. 

 Ko sva se vračala, sva želela iti še na kavo v zadnjo gostilno tik pred bivšo mejo z Italijo, k Sokliču (nekdanji član tekaške reprezentance) a se iz kolesarske steze, ki pelje le dobrih sto metrov mimo, ne da priti. Zato sva se zapeljala čez vas Rateče in nazaj v Kranjsko Goro in tam spila kavo. 

 

 

 Na poti domov sva se ustavila še na kosilu v Lovskem domu v Žirovnici. Kdor ima rad velike porcije mu priporočam.  

  Še tole. Tale medo je v kletki pri omenjenem gostišču. Morda ni imel druge možnosti za preživetje. Ni mi všeč če imajo živali tako omejen prostor. A upam, da lovci že vejo zakaj.....