Kolesarske priprave 2016

 

                                                   Fantje (ne vsi) v ozadji Motovun

 Letošnjih priprav sem se veselila že več tednov. Spremenjena lokacija, iz Dalmacije in Zadra, ki je bil naša "baza" v preteklih petih pripravah, smo se letos preselili v Istro. In verjetno ni nikomur žal. V Zadru je bilo lepo in najbrž se bomo še vrnili. a je sprememba dobrodošla. Nove neznane ceste. Drugo okolje In moje novo kolo. Imam čisto novo kolo, strelo, raketo.  

 

Še preden smo se v četrtek porazdelili po sobah, smo se že zapeljali po lepih Istrskih cestah, ki so vse speljane tako, da, ali se pelješ gor, ali pa dol. Ravnine skoraj ni. in za posladek so skoraj vsi klanci speljani popolnoma naravnost in ga vidiš že od daleč.  V skupinah po šest, v naši skupini smo bile Mojca, Lara, Darja Tatjana, Katja in jaz, smo se prvi dan zapeljali do Rovinja. Ob obali mimo Poreča, preko Limskega kanala smo po dobrih 50 km prišle v Rovinj. Lepo malo mestece. Pravi istrski biser, ki si ga je v tem letnem času, ko še ni turistov prav lepo ogledati, za kar nismo imele časa, no, nismo si ga vzele. Vrnitev smo takoj, ko smo se dvignile iz Limskega kanala, malo zaokrožile po celini in se izognile prometni ceste med Vrsarjem in Porečem. Ob vrnitvi do hotela se nam je nabralo 114 km in 1350 višinskih metrov. Fantje, ki so prišli pred nami, so se že nastanili v sobe.

 

Rovinj 

 Naslednji dan smo me zapeljale v drugo smer, proti Umagu in naprej v Savudrijo, kjer smo si ogledale Savudriski svetilnik, ki je velja za najstarejši svetilnik na jadranu in je bil let 1818 zgrajen na željo grofa Metternicha, ki se je zaljubil v lepo istrijanko in je v Istri želel imeti razlog za obiskovanje svoje ljubice pretental je cesarja Franca Jožefa, češ, da je morje okrog Savudrijskega rta zelo nevarno in polno čeri in po cesarjevem naročilu so svetilnik tudi zgradili. Še danes mu rečejo Svetilnik ljubezni.

 

Savudrijski svetilnik

  Od tam pa ob Slovenski meji do Plovanije in nato čez Buje, kjer smo šle na kavo, nazaj v hotel. Ker smo tega dne naredile krajšo traso, 73km in 660 višincev smo imele več časa za popoldanski počitek, ki je bil približno takšen 

 

in temu primerno so bili  težki prvi kilometri naslednjega dne, ko smo se odpravile po lepi, zeleni dolini Mirne na Motovun in preko Poreča, kjer smo spile kavo, nazaj v Novi grad. Lara, Darja in jaz smo se zapeljale še do Umaga da smo naredile še eno "stotko". No na koncu je naneslo vsega skupaj 113km in 1250 metrov v višino. Tretji, zadnji večer, smo po večerji še dolgo sedeli pred hotelom. Lep večer. Poln smeha in dobre volje.

Zadnji dan, po zajtrku in pakiranju, smo se vse skupine spet odpeljale po lepi dolini Mirne, do istega križišča, kjer smo prejšnji dan zavile na Motovun, le, da smo zdaj zagrizli v nasprotni hrib. Na Oprtalj. Lep klanec…za zadnji dan in utrujene noge. Preko lepih in starih istrskih vasic smo prikolesarili do Buj

 

                                                                   Dolina Mirne

 

Buje

 in nato le še zadnjih 15 kilometrov do hotela. Sledila je le še vrnitev domov.

Istra je lepa, sploh v tem času, ko je tako lepo zelena. Po majhnih Istrskih vasicah je vse cvetelo in zelenelo. Ljudje so po vrtovih, njivah in vinogradi že sadili in obrezovali. Tudi ko smo se vozile čez neposeljene gozdiče smo srečevale »sprehajalce« s palicami, ki so pridno nabirali šparglje.

S kolesom se da videti lepe, skrite kotičke v notranjosti, mimo katerih smo se vozile in vedno ko sem »predala smeno« in se pomaknila na rep skupine sem opazovala stare kamnite hiše in cerkvice. Ostanke starih vaških vodnjakov, napajališč za drobnico, zanimivih stopnišč, tlakovanih dvorišč,   ko smo se vozile iz Savudrije do Plovanije so se videli ostanki stare ozkotirne železnice imenovane Porečanka. Vedno pa vsepovsod veliko rož in kar nekaj osličkov in ovc. Ter neskončno dolgih vrst vinogradov. V dolini mirne smo najprej zaslišale kvakanje in nato šele opazile v stoječi vodi ogromno žab.. Enkrat smo preplašile jerebico, ki je tik pred nami preletela cesto. Včasih mi je bilo kar žal, ker se nismo mogle večkrat ustaviti, a če bi se povsod, kjer jaz vidim kaj zanimivega, bi se do večerje ne vrnile v hotel. Popoldanskega počitka pa ne gre zamujati, kaj ne!?

 Priprave so bile lepe, naporne in dobra popotnica za težak Extrem Dalmacija tour, ki nas čaka čez dober mesec. O njem pa napišem ko se vrnemo.